Jože Urh: “Lažna upanja vodijo v pogubo.”

T.S., 07.01.2013
Mednarodna prvenstva, Vse novice

Po novem uspešnem mednarodnem nastopu smo se pogovorili s selektorjem za mladino Jožetom Urhom. Urh, ki je pred letošnjim letom deloval v Italiji, se na mestu selektorja mladinskih reprezentanc odlično znajde, čeprav je o sadovih njegovega dela še prezgodaj govoriti.

Včeraj smo poročali o vrhunskem 3. mestu Lee Paulin na Mednarodnem prvenstvu Madžarske za mlajše kadete, danes pa smo opravili pogovor s selektorjem. Poleg Jožeta Urha, sta mlade igralce v Budimpešti spremljala tudi David Orešnik in Sandi Vovk, ki je povedal: “Celotna ekipa je delovala zelo homogeno, ves čas so navijali eden za drugega, se spodbujali, ‘dihali’ drug za drugega, si pomagali, tako kot je to potrebno v pravih ekipah. In to tako v dvorani, kot izven nje (v hotelu, med potjo…).

Celostne ocene dela novega selektorja v tem trenutku še nikakor ni moč dati, dejstvo pa je eno: mladi reprezentanti v tem trenutku delajo dobro, tovrstne harmonije pa v zadnjih letih v mladinski reprezentanci ni bilo moč videti. In ravno harmonija je v tako majhni državi kot je Slovenija nujno potrebna za razvoj naše športne panoge.

Spodaj si preberite intervju z Jožetom Urhom, ki je tudi z najmlajšimi varovanci izjemno zadovoljen.

– Kako ocenjujete nastop reprezentance na Madžarskem?
Jože Urh: Nastop na Madžarskem bom ocenil kot pozitiven, saj smo dosegli eno tretje mesto v kategoriji mini mini kadetov z Leo Paulin, eno uvrstitev v isti karegoriji od 5-8 z Matijo Novelom in še eno uvrstitev od 5-8 ekipno v kategoriji mini kadetinj z Aleksandro Vovk in Pijo Mihevc. Imeli smo tudi nekaj smole v žrebu, saj so vsi izgubili s kasnejšimi zmagovalci. Tudi v tolažilnem tekmovanju smo se odrezali odlično, saj sta Aljaž Frelih in Tjaša Novak postala zmagovalca v tolažilnem tekmovanju, Katarina Stražar in Nuša Bolte pa sta ekipno zasedli 11. mesto z enim samim porazom na celem turnirju. Tudi sama igra in odnos vseh posameznikov do grba sta me resnično presenetila v pozitivnem smislu. Ob tem je treba omeniti, da ta generacija do sedaj ni imela nekih vidnejših uspehov na mednarodnem področju, tako da sem bil pred pričetkom tekmovanja tudi sam nekoliko bolj skeptičen, vendar pa so me igralci pozitivno presenetili. Seveda je še ogromno stvari, ki jih bo treba v prihodnosti še dodelati, da bi bili v stiku z Evropo.

– Kako da je na turnir potovala kar 11-članska zasedba? Je delo s tako velikim številom igralcev na turnirju zelo stresno?
J. U.: Res je potovalo kar 11 igralk in igralcev, vendar pa je ob tem treba povedati, da so se igrale kar 4 kategorije. In sicer mini kadeti (letniki 2000 in 2001) ter mini mini kadeti (letniki 2002 in mlajši) in to v obeh kategorijah. NTZS se je odločila, da plača 2 trenerja in 7 tekmovalcev, 4 tekmovalci pa so lahko nastopili kot samoplačniki. V vseh kategotijah je konkurenca med tekmovalci precej velika, tako da sem se odločil, da lahko nastopimo v nekoliko razširjenem sestavu. Je pa tudi res, da omenjeni letniki nimajo tako velikega števila tekmovanj kot npr. kadeti in mladinci in zato ob takšnih priložnostih seznam nekoliko razširimo. Omenil bi še, da smo vsem tekmovalcem omogočili tudi petdnevne božične priprave na Otočcu. Seveda pa nastop tako velikega števila mladih igralk in igralcev zahteva tudi posebno organizacijo dela. Igralci so še nekoliko manj samostojni, za nekatere je bil to prvi mednarodni nastop, zato je treba biti pozoren na vse najmanjše stvari. Stvari je treba večkrat preverjati in kontrolirati. Zadev, ki so izkušenim igralcem prišle že v rutino, se morajo tukaj še naučiti. Tudi čustva je treba večkrat miriti, saj so igralci ob svojih prvih reprezentančnih nastopih zelo napeti in se ob porazih zelo sekirajo. Je pa veselje ob zmagah toliko bolj nepopisno. Zato mi je pomoč Davida Orešnika bila v zelo veliko oporo. David se pri delu z mladimi namreč odlično znajde. Sandi Vovk kot spremljevalec je skrbel, da so bili vsi igralci posneti na video kamero in bodo lahko svoje tekme analizirali doma skupaj s svojimi klubskimi trenerji. Takšno delo zahteva celega človeka. Sam imam to srečo, da so klubski trenerji v veliki meri že v klubih poskrbeli za to, da z igralci ni prav velikega dela in se že odlično znajdejo v vseh situacijah.

– Če primerjate trenutno garnituro mlajših kadetov z garnituro mlajših kadetov v času Leonarda Muttija, so opazne kakšne večje razlike v stilu igre? Se je namizni tenis premaknil naprej?
J. U.: Generacija Leonarda Muttija je imela to srečo ali pa nesrečo, da je v njej vladala izjemna konkurenca. Bilo je najmanj 10 res vrhunskih igralcev (Flore, Gauzy, Angles, Robinot, Lakatos, Dyjas, Qui Dang, itd.) in za dosego kakšnega vidnejšega rezultata je bilo treba resnično igrati več kot dobro. To se je vleklo čez vse kategorije od mlajših kadetov naprej pa še vse do danes. In to je resnično edino zagotovilo napredka. Je pa res, da nekateri mlajši kadeti, ki sem jih videl na Otočcu na Eurokidsu, igrajo veliko naprednejši namizni tenis, kot ga je zgoraj omenjena generacija v teh istih letih. Danes se igra še hitreje in bolj kompletno z obeh strani. Uporabljajo se članski udarci, tudi fizično so mladeniči odlično pripravljeni. Samo čas pa bo pokazal, če se bodo uspešno uveljavili tudi kot člani. To velja za ene in druge.

– V zadnjih desetih letih smo bili v Sloveniji priča mnogim mladim talentom, ki so v konkurenci mlajših kadetov krojili sam evropski vrh, kasneje pa so izgubili stik, mnogi celo dobili odpor do namiznega tenisa in ga postavili na stranski tir. Zakaj je po vašem mnenju do tega prihajalo in na kakšen način mislite vi zagotoviti, da se bodo mladi upi kasneje razvili v dobre mladince in naprej v člane?
J. U.: Res je, da smo v kadetskih kategorijah bili vedno bolj konkurenčni, kot kasneje v mladinskih in še kasneje v članskih kategorijah. Tukaj gre po mojem mnenju dostikrat za način dela, da čimhitreje dosežeš rezultat, pri tem pa zanemariš določene stvari, ki ti kasneje onemogočijo biti enakovreden tudi v članski konkurenci. To je tudi vzrok, da se pri nas toliko mladincev odpove reprezentančni karieri. Treba je namreč vedeti, da odločitev ali se odločiti za namizni tenis s polno paro ali pa se odločiti za študij oz. nek poklic sovpadata v isto obdobje in to je po navadi po končani srednji šoli, včasih tudi po osnovni. Da se nek igralec odloči za namizni tenis, ne pa za študij oz. da bo študiral tudi 10 let, če bo potrebno, mora imeti za tako odločitev zelo tehtne razloge. To pomeni, da se mora zavedati, da je konkurenčen v evropskem merilu. To pa je lahko le, če mu je bil dan v preteklosti pravilen način igre, ki mu je dal določene rezultate in mu bo dal tudi še možnost razvoja naprej. In tu se vrnemo na začetek, ko sem dejal, da imamo včasih igralce tako imenovane na kratek rok, ki v mlajših kategorijah pobirajo rezultate, vendar z igro, ki v prihodnosti ne more prinesti nič dobrega. In ko se tega zavejo tudi igralci sami in tega se zavejo slej ko prej, se potem zelo težko odločijo za neko športno kariero, ki je že tudi ob vseh najboljših predpostavkah rizična. To je po mojem mnenju eden od zelo pomembnih faktorjev. Zelo pomembno je tudi, da je pri tej odločitvi trener iskren in igralcu zelo realno pove ali je primeren ali ni primeren za vrhunskega športnika. Vse prevečkrat se igralcem dajejo lažna upanja iz večih razlogov. Ko pa potem igralec sam pride do spoznanja, da ne more, po navadi odide in se od namiznega tenisa povsem distancira. In to je tisti zadnji del vprašanja, ko me sprašujete zakaj odidejo. Če živijo v lažnih upanjih in obljubah, se to na koncu tako konča. Vrnejo se nekoč kot amaterji po končanem študiju. Treba se je zavedati, da vsi ne morejo biti v vrhu. Potrebni so tudi klubski igralci, ki pridejo v klub 3-krat tedensko in pomagajo pri razvoju kluba. Če jim to razložiš še pravočasno, to sprejmejo v veliki meri saj niso neumni, če pa jih do zadnjega trenutka pumpaš z nerealnostjo, pa se to konča na način, ki ni koristen za nikogar. Se pravi, da mora biti že od malih nog delo usmerjeno tako k doseganju rezultatov, kot tudi razvoju igre, ki ti bo omogočala nadaljnji napredek, ne pa te pri tem ovirala. Se pravi ena odlična baza, nato pa nadgradnja.

Fotogalerija: Odprto prvenstvo Madžarske za mlajše kadete

Foto: Sandi Vovk