Zgodba o uspehu: Sandra Paović sanja o zlatu na Paraolimpijskih igrah v Riu 2016

T.S., 29.09.2013
Člani, Vse novice

Pravijo, da vsak posameznik v življenju doživi nekaj dogodkov, ki spremenijo njegov pogled na svet in mu izoblikujejo osebnost. Hrvatico Sandro Paović je več kot štiri leta nazaj življenje dodobra pretreslo, toda s pomočjo nezlomljive volje je 30-letnica danes bolj srečna kot kadarkoli.

Sreča v nesreči: francoske ceste skoraj vzele mlado življenje

Pisal se je 30. januar 2009, ko je v namiznoteniškem svetu odjeknila novica o hudi prometni nesreči Sandre Paović, ki je na poti na pariško letališče, od koder bi skupaj s svojo ekipo potovala na ligaško tekmo na Poljsko, po izletu kombija s spolzkega vozišča, ostala ukleščena v pločevini. Takrat 25-letna igralka, je ravno potrkala na vrata najboljše 50-erice na svetu in v preteklem letu na Olimpijskih igrah v Pekingu prišla v 2. krog tekmovanja posameznic.

Prva dobra novica po nesreči je za Paovićevo prišla po nekaj tednih, ko je po seriji operacij prišla iz kritičnega stanja, vendar so bile poškodbe hrbtenice in hrbtenjače tako hude, da je imela po napovedih zdravnikov le malo možnosti, da bo še kdaj shodila. Toda Sandra sreče v nesreči niti približno ni nameravala zapraviti in takoj, ko se je njeno življenje nekoliko normaliziralo, je začela z mučno rehabilitacijo in napornimi treningi hoje, s katerimi je krepila svoje okončine in telo privajala na drugačno življenje.

Bolnišnica je bila v letu 2009 za Sandro drugi dom.

Bolnišnica je bila v letu 2009 za Sandro drugi dom.

Sandra, vedno nasmejana in prijazna, znana tudi kot najbolj srčna navijačica v reprezentanci, bi lahko sicer tistega nesrečnega januarskega jutra s Hrvaške sama odpotovala na Poljsko in se tam pridružila ekipi, vendar se je zaradi svoje narave odločila, da odpotuje v Francijo in nato na Poljsko s svojimi soigralkami in prijateljicami. Ob tem ljubitelji športa zagotovo pomislijo na največjo ikono hrvaškega športa Dražena Petrovića, ki se je po kvalifikacijski tekmi za nastop na evropskem prvenstvu v Wroclavu (Poljska) proti Sloveniji, 6. junija 1993, nato naslednji dan odločil, da namesto z ekipo, ki je v domovino potovala z letalom, sprejme ponudbo prijateljice in se iz Frankfurta odpravi z avtom. Naslednjega dne, 7. junija 1993, je nemški Autobhan 9 vzel življenje legendarnega Petrovića, ki je v Volkswagen Golfu na sovoznikovem sedežu neprivezan in v spečem stanju umrl po trku s tovornjakov, ki je bil ob gosti megli v dani situaciji neizbežen – avto je vozila njegova partnerka Klara Szalantzy.

Namiznotenisači so se povezali, navdušil tudi Tokić

Nemudoma po nesreči so pri Mednarodni namiznoteniški zvezi (ITTF) in na Evropski namiznoteniški zvezi (ETTU) odprli račun za zbiranje denarja za pomoč Sandri in ljudje so velikodušno darovali za simpatično igralko rojeno v Vukovarju. V domovini so denar zbirali s pomočjo iniciative ‘Sandra ti to možeš’, v veliko oporo pa ji je bil tudi njen partner, sicer švicarski namiznoteniški reprezentant, Marc Altermatt.

Leta 2008 je Sandra nastopila na Olimpijskih igrah in se po seriji odličnih rezultatov na mednarodnih tekmovanjih prebila na 51. mesto na svetovni jakostni lestvici.

Leta 2008 je Sandra nastopila na Olimpijskih igrah in se po seriji odličnih rezultatov na mednarodnih tekmovanjih prebila na 51. mesto na svetovni jakostni lestvici.

Javnost je slab mesec po nesreči navdušil Bojan Tokić, ki je denarno nagrado v višini 1.200$ s Pro Tourja Qatar Open 2009, kjer je v 1. krogu premagal Kokija Niwo, v 2. krogu pa priznal premoč Ma Linu, daroval v sklad za pomoč Paovićevi.

Pozimi se je vrnila k prvi ljubezni

Po nesreči je Sandra na Hrvaškem postala ena izmed najbolj znanih osebnosti, leta 2009 je prejela hrvaško državno nagrado ‘Ponos Hrvatske’ in v naslednjih letih kljub slabim napovedim zdravnikom s pomočjo železne volje in konstantnih treningov, ki so trajali tudi 5 ur na dan, znova shodila. Še leta 2012 je morala v Švico na novo operacijo, pozimi letos pa se je vrnila h koreninam in ponovno prijela za namiznoteniški lopar. Začetki so bili težki, vendar Sandra je kmalu spoznala, da v namiznem tenisu še ni rekla zadnje.

Že na začetku udejstvovanja na para-tekmah, je Sandra izjemno uspešna. V njenem slovarju besede 'poraz' ne najdemo.

Že na začetku udejstvovanja na para-tekmah, je Sandra izjemno uspešna. V njenem slovarju besede ‘poraz’ ne najdemo.

V zadnjem času se je začela udeleževati tudi turnirjev za invalide in v svojem razredu 6 (Igralci v tem razredu lahko stojijo na nogah, vendar imajo zaradi poškodb hrbtenjače hudo oteženo gibanje obeh nog in rok.) dosegla nekaj odmevnih zmag. Neumorna Hrvatica, ki s svojo zgodbo sodeluje tudi v različnih akcijah, kjer ljudi s podobno izkušnjo motivira za udejstvovanje v športu, trenutno v Lignanu nastopa na Evropskem prvenstvu za invalide.

Rojena zmagovalka se spogleduje z Riom 2016

Življenje brez ciljev je pusto in Sandra se tega zaveda. Nekdaj stalna članica hrvaške izbrane vrste in evropska kadetska prvakinja iz leta 1997, že vse od začetka svoje vrnitve poudarja, da je na tekmovanjih zato, da zmaguje. Na svojem prvem mednarodnem tekmovanju v Madžarskem Egru marca letos je Sandra v svojem razredu slavila in na poti do zmage premagala tudi nosilko bronaste kolajne za EP za invalide leta 2011 Nemko Stephanie Grebe.

Bo njen nasmeh tako širok tudi leta 2016 v Riu?

Bo njen nasmeh tako širok tudi leta 2016 v Riu?

Njen pogled je že uprt v leto 2016 in 15. Paraolimpijske igre v Riu de Janeiru, kjer bodo pred tem potekale tudi 31. letne Olimpijske igre. Malokdo bi si upal trditi, da Sandre v Braziliji čez 3 leta ne bomo videli, in če se bo Sandra tam pojavila, kaj drugega kot medaljo od nje težko pričakujemo. Nekateri ljudje so preprosto zmagovalci, zato – Sandra, srečno še naprej!