Dnevnik Bojana Tokića: Naporen prvi teden trening kampa v Atlanti

T.S., 14.07.2013
Člani, Vse novice

Po tednu dni se nam je iz Združenih držav Amerike znova oglasil Bojan Tokić, ki ima skupaj s Sašom Lasanom in Moniko Molnar za sabo zelo napornih nekaj dni. V njegovem dnevniku preteklega tedna si preberite s čim vse je imel opravka, na koncu pa vesela novica za vse navijače našega matadorja, ki bo še kar nekaj časa navduševal s svojimi predstavami za mizo.

Dnevnik Bojana Tokića – 14. julij 2013:

Če je Krištof Kolumb slučajno odkril Ameriko, sva jo s Sašem prišla odkrivati namenoma. Za začetek najinega trenažnega procesa sva dobila skupino z več kot 30 učenci. V skupini so bili pretežno kitajski otroci plus kakšen namiznoteniški entuziast. Če bi mi kdo rekel, da bova v dvorano stopila ob 9. uri zjutraj in šla ven iz nje po 18. uri, bi mu rekel, da so ti moji namiznoteniški dnevi že minili. Da sem malo v letih in da sem reduciral svoj trenažni proces :). Ampak res je trening potekal od 9h do 12h, 12h – 14h čas za kosilo – ki je bilo servirano v dvorani – od 14h do 17 h je potekal popoldanski trening in po 17 uri individualni treningi (privatne ure) ali trening za sebe. Tako da sva znala priti iz dvorane tudi po 19. uri.

Čeprav bi si jaz ta trening razlagal kot celodnevno varovanje in animiranje otrok (starši so jih pripeljali ob 9h zjutraj in pobrali po 17. uri :). Yang je sestavil trening program, ki je baziral na popoldanskem intervalnem treningu vsak dan, kar je značilno za kitajski trening proces.

Zanimivo je bilo delati z različnimi starostnimi skupinami, ampak to zna biti tudi naporno. Bili so tisti motiviranih igralci in tisti, ki so jih motivirani starši poslali na priprave. Zelo težko je bilo entuziastom odgovarjati na vprašanja, ki nimajo odgovora. Včasih sem imel občutek, da si Američani predstavljajo namizni tenis kot matematiko. Postavi ti enačbo, ti mu pokažeš kako se to reši in on že misli, da zna ali da se lahko nauči vse v eni uri.

Sicer nam res ni bilo lahko od ponedeljka do petka, ampak vikend je Yang spet perfektno organiziral. Od ogleda Atlante, ki je ustanovno mesto CNN-a in Coca-Cole, olimpijsko mesto iz leta 1996 in največjega svetovnega akvarija do odličnega roštilja pri njem doma. O kitajski gostoljubnosti nima niti smisla razglabljati.

Če bi rekel, da se veselim naslednjega tedna, bi se zlagal. Veselim se tega, ker priprave ne bodo tako obsežne in bo možno dobro trenirati z Yangovimi kitajskimi trenerji, ki so mladi in v duši še zmeraj igralci in ne trenerji. Nekateri so še pred kratkim igrali kitajsko drugo ligo. Lapi bo verjetno okupiran z entuziasti, katerim bo bogato računal dodatne ure treninga :).

Mislim, da se bom kar držal mojega reka: “Igraj, dokler te nosijo noge.